Ob toplejšem vremenu je povečana nevarnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prenašajo klopi.
Slovenija sodi med endemska področja za bolezni, ki jih prenaša klop. Glede na pogostost klopnega meningoencefalitisa pa se uvršča v sam vrh evropskih držav. Klopi, okuženi z virusom klopnega meningoencefalitisa, so razširjeni skoraj po vsej Sloveniji. Pri nas je daleč najpogostejša lymska borelioza, sledi pa ji klopni meningoencefalitis, proti katerem se lahko učinkovito zaščitimo s cepljenjem. V lanskem letu je število obolelih za lymsko boreliozo in klopnim meningoencefalitisom občutno naraslo. Po podatkih Nacionalnega inštituta za zdravje, je precepljenost populacije še vedno nizka, kljub močnemu povečanju pojavnosti bolezni zadnjih let, in sicer znaša manj kot 10% populacije.

 

Lymska borelioza je bolezen, ki večinoma prizadene kožo, živčevje, srčno mišico, sklepe in oči. Zaradi značilnih sprememb na koži lahko bolezen samo za razliko od klopnega meningoencefalitisa, odkrijemo precej hitro. Za lymsko boreliozo je značilna rdečina na koži okrog vboda klopa, ki se v obliki kolobarja širi navzven in postaja v sredini svetlejši. Poleg rdečine se lahko pojavijo še manj značilni znaki: splošna utrujenost, glavobol, otečene bezgavke, rahlo povišana telesna temperatura. Bolezen lahko poteka v dveh ali več fazah: značilne spremembe na koži in druga faza, več let po vbodu klopa nastopijo težke posledice okužbe, ki se kažejo v prizadetosti posameznih organov ali organskih sistemov. Cepiva proti lymski boreliozi pri ljudeh ni. Z ustreznim načinom življenja, primerno zaščito z oblačili in repelenti ter s čimprejšnjo odstranitvijo prisesanih klopov, lahko možnost okužbe pomembno zmanjšamo. Lymsko boreliozo zdravimo z antibiotiki. Zdravljenje je zelo uspešno in enostavno zgodaj v poteku bolezni, nekoliko bolj zapleteno pa pri zastaranih oblikah bolezni.

 

Klopni menigoencefalitis je resno virusno obolenje osrednjega živčevja, ki se prenaša z vbodom okuženega klopa. Prva faza bolezni se prične približno teden dni po vbodu klopa s slabim počutjem, bolečinami v mišicah, glavobolom in vročino. Pri večini bolnikov se po vmesnem izboljšanju, ki traja od nekaj dni pa do treh tednov, pojavi druga faza bolezni, ki se kaže z visoko temperaturo, močnim glavobolom, slabostjo, bruhanjem, tresenjem rok in jezika, včasih z motnjami zavesti in zbranosti. Pri 5 do 10 % bolnikov se pojavijo ohromitve, približno 1% obolelih umre. Bolezen lahko pusti trajne posledice, med katere sodijo glavoboli, vrtoglavice, motnje sluha, zmanjšana sposobnost koncentracije, depresija in motnje razpoloženja, motnje v delovanju avtonomnega živčevja in ohromitve. Bolezen v veliki večini primerov zahteva hospitalizacijo in lahko močno vpliva na kakovost življenja tudi po okrevanju. Cepljenje je najučinkovitejša zaščita pred klopnim meningoencefalitisom in obsega tri osnovne odmerke ter poživitvene odmerke.

 

Redkejša bolezen, ki jo prenašajo klopi pri nas, je humana granulocitna anaplazmoza (včasih so jo imenovali erlihioza). Bolezenske težave so dokaj podobne tistim v zgodnjem obdobju kopnega meningoencefalitisa, v ospredju so povišana telesna temperatura, glavobol ter hude bolečine v sklepih in mišicah. Tudi proti tej bolezni se ne moremo zaščititi s cepljenjem, zdravimo pa jo z antibiotikom.

 

Klopa iz kože odstranite čimprej, znotraj 12 ur, je prenos okužbe zelo neznaten. Najučinkovitejše je odstranjevanje s pinceto. Klopa primete s pinceto, čim bližje koži in ga previdno izvlecite. Pri tem ga lahko tudi zavrtite, ni pa pomembno v katero smer. Če boste to naredili prehitro ali sunkovito , obstaja večja verjetnost da ga ne boste odstranili v celoti. S stališča bolezni, ki jih klopi prenašajo sicer ni nevarno, vendar gre za zaostali tujek v koži, ki ga je potrebno odstraniti.